Tunizija (2008)

»Pazi, ko dvigne zadnji del« je dejal Zou, in že sem skoraj poletel čez kameljo glavo v pesek.

Po 1500 km vožnje po notranjosti Tunizije sva prispela v oazo Tozeur. Cca.  60 km od Alžirske meje. V Hazui sva nameravala prestopiti Tunizijsko – Alžirsko mejo in nadaljevati v Tamanraset, ki leži na jugu Alžirije v pogorju Hogar. Letos pa sem se močno uštel pri vremenu. Povprečje na tem območju za ta letni čas znaša 35 C. Sedaj pa je bilo 40 – 50 C, mogoče tudi več, ne vem, ker pri 50 C termometer počrni. To se je zgodilo kar nekajkrat. Ker že od prej vem, da so južno od Tozeurja temperature še višje, sva spremenila plan ture in se odpovedala Alžiriji. V Tozeurju sva prespala v klimatiziranem hotelu. Brez klime bi se nama verjetno zmešalo, saj ponoči stavbe oddajajo akumulirano vročino in je nevzdržno. Še domačini so bili vidno pregreti. Tenerejki pa vročina sploh ni škodovala saj je bila temperatura vode in olja skozi OK.  Zjutraj sva se usmerila na severovzhod čez slano jezero Chot El Jerid proti oazi Douz. Douz imenujejo tudi vrata Sahare. Tu se za dolgim obzidjem odvija vsakoletni festival Sahare, dogajajo se razne igre in tekmovanja s kamelami in konji, nastopi folklornih skupin itd.  Predvsem pa se tu zberejo puščavska plemena iz sosednjih držav Libije, Alžirije in celo Malija, da trgujejo z živalmi. Največjo ceno doseže bela kamela, katero ima tudi Zou. Prav on  mi je dejal: »vsi se poznamo! Z mano greš brez problema kamorkoli, v Libijo, Alžirijo, Maroko… Mi smo en narod.« Tu se je ponudil, da organizira nočitev v Sahari, spanje na sipinah in pripravi hrano po običajih nomadskih ljudstev, ki živijo v Sahari. Zou, Rashid, Tanja, jaz in 3 kamele (Mustafa, Lasfar in Lahazar). Prvo sem zajahal jaz, drugo Tanja, na tretjo pa smo naložili tovor. Zou in Rashid sta hodila peš .

Moram priznati, da bi rajši jahal tenerejko 1000 KM kot pa kamelo 10 KM. Kamela ima širok hrbet in to zgleda tako, kot bi zajahal 300 litrski sod. Napredovali smo precej počasi saj kamela stalno išče pot okoli sipin. Pred mrakom smo se ustavili v mali dolinici premera 300 km, okoli pa morje peska in sipin ter sem pa tja suh grm kameljega trna. Rashid je raztovoril kamelo, jaz in Zou sva nabirala les kameljega trna za taborni ogenj in pripravo večerje ter zajtrka. Tanja pa je hodila bosa po sipinah in z fotoaparatom v roki neizmerno uživala.

Žgoče sonce je zašlo zelo hitro. Za par trenutkov so se sipine obarvale čudovito rdeče, nakar je ognjena krogla izginila nekje daleč za Atlantikom. Rashid je za večerjo pripravil njihovo tradicionalno jed Kuskus, ki je okusna, vendar kar precej nasitna stvar. Po večerji smo polegli po sipinah in opazovali nebo polno zvezd in utrinkov, ki rišejo ognjene črte po nebu. Zou je pričel igrati na Tamtam. Neverjetno, kaj spravi iz tega enostavnega inštrumenta. Zraven je prepeval balade o karavanah in neuslišanih ljubeznih. Pridružil se mu je še Rashid in njuna glasba je dolgo odmevala v saharsko noč.

Zjutraj me zbudi ropot in kaj vidim… kamele so si postregle iz posod, kjer je ostalo še nekaj od večerje. Ker je ponoči rahlo pihal veter z obale (Bechari), smo imeli peska povsod dovolj. Tanja je zjutraj raziskovala sledi v pesku, ki so kazale, da smo imeli ponoči kar precej obiskov: škorpijon, fenek (puščavska lisica), skarabej, in še neki send mandlci.

Rashid je za zajtrk  zamesil  nekakšno testo, ki ga je spekel v pesku. To je bil kruh, imenovan kruh iz peska ali »Kobzetmilla«. Na kruh smo namazali marmelado iz kaktusovih plodov. Zraven pa odlična kavica.

Po zajtrku smo pospravili in odjahali v Douz. Zoujev prijatelj ima tu majhen hotelček, kjer sva imela v recepciji spravljen motor. Tu sva se stuširala, se poslovila in odšla proti jugovzhodu skozi Tatauine proti staremu mestu Chenini,  in nato počasi proti severu, kjer sva se občasno malo razvajala ob morju. Pred 14 dnevi je Tanji zazvonil telefon. Vidim presenečenje na obrazu. Vprašam kdo kliče, ona pa »Zouuuu…!«

»Zou sprašuje kdaj prideva« »Reci kmalu… (inšalah)».                                                        Darko Martinčič

26.8.2008… Ura 5.30… Dobro jutro!
Štart od doma ob 8.00 proti pristanišču v Genovi, kamor sva po mučni vožnji po avtocesti prispela ob 17.30 uri, kjer sva 6 ur čakala na trajekt, da naju popelje na cilj oz. na start…

V Tunizijo smo prispeli ob 11.30. Po prenočitvi v bližnjem hotelu sva natočila bencin in se odpravila proti Douggi, kjer sva si ogledala staro rimsko mesto na 65 hektarskem arheološkem najdišču. Pravijo, da je to najbolje ohranjeno rimsko mesto v severni Afriki. Med najbolj znane znamenitosti v tem mestu spada Punsko-libijski mavzolej, gledališče, templji Saturna, razna dvorišča, kopeli, grobnice ter čudoviti Aleksandrov Severov lok.

Nato sva se odpravila na pot proti malo večjemu mestu Siliana, kjer sva bila glavna atrakcija. Med potjo naju je ujel dež, zato sva se ustavila in vedrila pod borički ob cesti, kjer sva s tamkajšnjimi divjimi psi tudi prenočila.